Aleksander Cepuš – Samski dom (odlomak iz knjige)
Dostikrat sem taval po ulicah in mislil na svoja fantovska leta. Stanovali smo na Otoku. To je stanovanjsko naselje, ki je od centra Celja oddaljeno borih deset minut hoje. Tja smo se preselili, ko sem imel tri leta in tam sem se odlično počutil. Prijazno zeleno okolje, posejano z belimi bloki, za katerimi se je raztezala železniška proga. Igrali smo se na travniku ob tirnicah in niso nas motile vlakovne kompozicije, ki so vsake toliko časa s truščem in hrupom vstopile v naš svet. Marsikdaj smo tudi kakšno ušpičili, a otroci so pač takšni; vsak po svoje odkriva svet, v katerem odrašča. Nekaj časa sem bil v varstvu pri očetovi sorodnici, ki je stanovala sto metrov od našega bloka in občudoval staro leseno vilo, ki se je košatila na dvorišču pred blokom. Imela je cerkveni zvonik - vsaj tako se mi je takrat zdelo. Na splošno pa je delovala srh zbujajoče in mrakobno.
Potem je prišel dan, ko so se pripeljali delavci in začeli so podirati tisto staro vilo. Na njenih ruševinah je kmalu zrasel otroški vrtec in jaz sem bil v prvi generaciji otrok, ki smo ga obiskovali. V istem času je nedaleč stran zrasla tudi osnovna šola Slavka Šlandra, ki mi je že takrat delovala skrivnostno in temačno. Bil sem vpisan, pa so me starši izpisali in prepisali na tretjo osnovno, ki je v centru Celja. Da bi lahko čakal pri stari mami, ki je stanovala nasproti šole in da bi hodil domov skupaj s svojo mamo. In ravno tam se je zgodil nepozabni dogodek, ki se ga še danes neverjetno živo spominjam!
Ko sem hodil v drugi razred, mi je mama povedala, da se bomo kmalu preselili v večje stanovanje in da bom imel svojo sobo. Bil sem vesel, a ime naselja, ki je šele nastajalo, mi je zasejalo nemir v dušo: Lava. Nenehno sem ga obračal in vrtel v glavi - nič lepega nisem čutil ob tej besedi, le slutnjo nečesa, kar se je že zgodilo in vsega, kar bo še prišlo. Dan zatem, ko sem izvedel novico, sem iz šole pridirjal k stari mami in staremu atu. Sedela sta za mizo, jaz pa sem planil v sobo. Zavpil sem: Mi se bomo pa preselili in jaz bom dobil svojo sobo! Stari ata je vprašal, kam bomo šli. Sedel sem k njima za mizo in odgovoril: Na Lavo.
Potem se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Namreč - bil sem sveto prepričan, da se bosta veselila skupaj z mano. Onadva pa sta se prestrašeno spogledala in njuna pogleda sta bila napolnjena z grozo in obupom. Iz njunih oči sta gledala strah in nemoč! Šlo je le za kakšne tri sekunde, a ujel sem njuna pogleda in ju za vse večne čase shranil v svoj spomin! Takoj za tem je ata povesil pogled in sklonil glavo. Z ubitim glasom je zamomljal: A na Lavo greste... VEDEL sem, da je nekaj hudo narobe in da mi ne smeta povedati, v čem je stvar. Čutil sem senco smrti nad vsem tem in čutil sem, da bom enkrat dobil odgovor. Dobil sem ga čez 15 let.
Minilo je nekaj mesecev in ves čas sem pridno spraševal starše, kdaj bomo lahko šli na ogled nove stolpnice, v katero se bomo preselili. Dobival sem nelogične odgovore in kmalu mi je postalo jasno, da gradbeno podjetje ustvarja novo naselje v izjemno skrivnostnih okoliščinah. Lahko bi celo trdil, da v največji tajnosti. Nihče se ni smel niti približati gradbišču, kaj šele, da bi stopil na tisto območje! Še govoriti se ni smelo o tem - ljudje so se izogibali pogovorom o Lavi. Ko so bile stolpnice končno kolikor toliko dograjene, smo se nekega večera vendarle zapeljali tja. Nič kaj lepe občutke nisem imel, ko smo parkirali ob sveže posuti gramozni cesti, ki je čakala na asfaltiranje. Na dvorišču naše stolpnice je bil ogromen kup gramoza in moja prva misel je bila, zakaj je treba TOLIKO nasipavati. Zraven je stal valjar, ki mi je v tistem mraku deloval kot pogrebni voz. Vse je bilo tako čudno in nisem vedel, kaj je tisto, kar mi povzroča hud nemir, ki prerašča v strah in paniko. Bilo me je groza, da bom moral tu stanovati - imel sem hude misli! Okostnjaki in lobanje vsepovsod. Tolažil sem se, da je to le moja domišljija, a z vsako novo minuto so bili občutki še intenzivnejši!
Šli smo peš v šesto nadstropje, ker lifta še nista delovala. Naše stanovanje mi je zgledalo kot grobnica : gole betonske stene brez tapet. V mojem kabinetu sta stali omari iz starega stanovanja, v katerem smo preživljali zadnje tedne. A zdaj je vse delovalo drugače. Odbijajoče in ogabno. Komaj sem čakal, da gremo od tam. Ves svet se mi je zrušil. Nobenega veselja ni bilo več v meni! S strahom sem pričakoval novoletno noč, ker sem vedel, da se bomo prvega januarja 1977 preselili tja, na tisti nesrečni kraj, ki je izžareval nekaj tako hudega in peklenskega - pa nisem vedel, kaj to je! In res: silvestrovali smo pri sestriču na Ostrožnem (naselje nedaleč stran), kmalu po polnoči pa smo se odpeljali na Lavo. Še vedno vidim pred seboj tisto sveže asfaltirano cesto in nove ulične svetilke. Čutim tisti greben, ki se nahaja med Pucovo ulico in dvoriščem stolpnice Pucova 1. Na tistem klancu si skoraj zlomiš avto in nikoli mi ni bilo jasno, zakaj je tam. Moralo je miniti celih 25 let, da sem dobil odgovor: tam je eden od dveh protitankovskih jarkov, ki se mu žargonsko reče pancergrabn.
Jaz kot desetletni fantek nisem ničesar vedel o teh stvareh, so nam pa v šoli kar naprej razlagali, da so bili partizani najbolj plemeniti in pošteni ljudje, kar jih je kdaj živelo na tem planetu. Nikoli mi ne bi padlo na pamet kaj takega, kar se je dejansko čisto zares zgodilo: da sta nekoč čez Lavo tekla dva jarka, ki sta bila skoraj vzporedna. En pancergrabn (protitankovski) in en šicngrabn (strelski). Da so ta dva jarka zmagovalci takoj po vojni napolnili s trupli pobitih v povojnih pobojih. Da na teh dveh jarkih trideset let kasneje stojijo OŠ Lava, otroški vrtec, stolpnice in bloki, kotlarna, samopostrežba, zaklonišče, garažna hiša. Vse po dveh skoraj vzporednih črtah. Da so vmes med posameznimi objekti detajli in to seveda samo po teh dveh črtah: betonske ali asfaltne ploščadi, betonske mize za namizni tenis, peskovniki, gugalnice... Ne, kaj takega ne bi nikoli pomislil!
A prva noč v MOJI sobi, ki sem si jo tako dolgo in tako močno želel, je bila grozna! Niti trenutka nisem spal - bila je ena sama nočna mora! Bilo me je tako strah, da tega ne morem opisati. Posteljo sem imel postavljeno tako, da sem ves čas gledal v okno. V šipi sem razločno videl lobanje, zložene drugo ob drugi. Čutil sem nekakšno prisotnost - prisotnost nečesa živega in nevidnega. Kot da me opazuje na stotine človeških oči! Kot da spim na pokopališču, a veliko huje! Zjutraj sem bil nepopisno vesel, ko je v sobo posijalo zimsko sonce - a bolj, ko se je dan pomikal proti večeru, bolj me je bilo groza nove noči.
In tako je šlo iz dneva v dan, iz tedna v teden! Najbolj se spominjam prvega tedna. Kako sem si ogledoval okolico naše nove stolpnice, ko sem nesel smeti v kontejner! Tista pacasta zemlja in nov asfalt. Vse je bilo tako morbidno. Ogabno. Vse me je spominjalo na pokopališče in nenehno sem v mislih videval okostnjake, ki ležijo razmetani vsepovsod. Dejansko sem v resnici videl realno stanje, čutil sem ga! Ko me je mama poslala v klet po kozarce z marmelado ali vloženo papriko, me je bilo maksimalno strah. Povsod same kosti in lobanje. Mislil sem, da se mi meša in da sem za v norišnico. Zato takih videnj nisem nikomur izdal. Kako jih ne bi imel, saj je stolpnica Pucova 1 edini objekt na Lavi, ki stoji točno na sredini med levim in desnim grabnom - vsak od njiju gre mimo stolpnice in to le nekaj metrov stran! Sumim, da so v temelje zmetali in nasuli veliko človeških ostankov - štirinajst let sem živel tam in vedno sem imel zelo močne občutke človeške prisotnosti, ko sem šel v klet! Še danes mi je neprijetno, ko se prestavim v tisti čas in obdobje!
